Zahodne Julijske Alpe, Viševne skupine, Mala lojtrca, smer Piemontese-Ive (IV+)

Jesen se že čuti. To sva opazila z Aljo, ko je budilka zazvonila v zgodnjih jutranjih urah. Bilo je še temno, zelo hladno in vlažno. Tiha meglic je objemala kombiča in prav ni bilo mamljivo zapustit tople rjuhe spodaj na parkingu pri potki za Bele vode. tako sva polegla še dobro urco, dokler se ni začel dan. Po zajtrku sva ubrala pot pod noge in odkorakala najprej do koče Brunner. Na poti sva prehitela nekaj navez, ki so se kmalu porazgubile po ostalih Vršacih. Midva sva imela namen se sončit na južni steni Male lojtrce, in sicer v smeri Piemontese-Ive (slika smeri 246). Linija mi je bila že od nekdaj znana in tudi zelo markantna, ocena IV+ in čvrsta skala. Za to smer sva slišala od navez, ki so bile noter kak teden prej. Opisa nisva imela, le nekaj pobrano iz neta, kar se je izkazalo zelo napačno, namreč sestop ni bil tako kot bi moral biti po »opisu«. Prava Odisejada. Smer ima res lepo linijo, prelepa konstantna plezarija (IV) po čvrsti skali. Le en raztežaj je III s prečenjem. Zadnji raztežaj, ključ smeri, je lepo kaminsko plezanje, čeprav v nekem trenutku se mi je celo čelada zahakljala med skalami in nekaj gibov sem plezal s hrbtom proti steni. Vrh smeri je na ozki polički s čudovitim razgledom, ki če jo zajahaš imaš eno nogo v Belih vodah, drugo pa v Mrzlih vodah. Res divje. Zdaj pa sestop… …sprva sva šla po opisu proti severovzhodu (po domače desno od smeri), in sicer prečenje po izpostavljenem (II-III) za en raztežaj. Tu sem imel že težave, saj po opisu bi morala priti že do nekega sedlca, toda sedelca ni bilo. Naredil sem štant in potegnil Aljo za sabo. Zgledalo je malo shojeno prečno dol v neko grapo. Alja je potem za pol raztežaja poplezala niže. Tam naj bi morali videti že shojeno pot (po opisu) in nekaj možicev, toda ni bilo nič od tega. Potem sva si rekla, da mogoče je pravi sestop po strani Mrzlih vod in tako sva splezala nazaj gor na oster vrh grebena in se spustila čez na polico kakih 20 m nižje. Ni sicer bilo videti shojeno, je pa bilo vidno neko sedlce nad zelo krušljivo zajedo 30 m višje. Poskusil sem napredovati, toda se mi je vse vsuvalo pod nogami. Ni bilo druge kot prečiti severno steno vse do sedla višje zraven izstopa smeri. Tukaj je bila globoka grapa, ki je bila mogoče varianta sestopa z abzajli, toda nisva hotela tvegati. Splezala sva na štartno točko sestopa, vrh smeri. Dan je šel proti koncu in je bilo treba pohitet. Ponovila sva korak 1, in sicer proti desni glede na smer. Od toda pa vklopljen "survival mode" sestop po svoje, kar se je izkazalo super. Glej opis najinega, pride prav. OPIS SESTOPA: Od vrha smeri prečiš desno (zmeraj gledano na smer) za cel raztežaj (dva klina, II-III). Štant urediš na roglju kakih 20 m pred odrezano steno ob izraziti grapi. Od stojišča se spustiš diagonalno dol v grapo in še po grapi za cel raztežaj do dveh klinov z vrvico. Od tod narediš dobrih 20 m spust po vrvi na poličko z rušjem (klin, po skici se spuščaš po smeri 248 iz vršnjega dela). Tu zapustiš smer, spet prečiš v desno po travnatih policah deloma z majhnim rušjem (I-II). Poličke se držiš za dober raztežaj, nakar zagledaš novo grapo. Od tod se po rušju in travah spustiš do grape kjer je zraven velik rogelj, ki ima vrvico z rinko za abzalj. Sledi 40 m dolg spust po vrvi na travnato polico v objemu rušja. Zdaj je konec tehničnih težav. Od tod se spustiš, spet desno, po travah vse do zelo dobro vidne shojene potke, ki pride izza stene vzhodne stene. Stezici pa slediš v levo (glede na steno – proti bivaku Gorizia) po travnati rampi, ki vodi do vstopa v smer. In od tod na markirano pot in spet proti civilizaciji.