Julijske Alpe, Severna Triglavska stena, Bavarska smer (IV+)

Pridejo dnevi, ko ne veš ali si se prav odločil ali ne… Stena… Bavarska smer… Alja jo je potrebovala za napredovanje. Napoved je bila vprašljiva, v tem obdobju so že dnevi precej krajši, kombič na bolniški, utrujenost od služb… to so dejavniki, ki so precej vplivali na izid. Malo po tretji uri zjutraj sva štartala iz Kopra, tako da sva bila enkrat po petih v Vratih. Preden sva zakorakala je bila že skoraj šesta. Do pristopa sva sicer bila normalno hitra, je pa bil že krepko dan. Za nameček, se je iz boge tankcene meglice začel jačat mega oblak čez celo steno. Sprva se nam ni hotelo iti gor. Ni bilo mamljivo, sploh. Ma kam gre bik, naj gre še štrik. Stena je bila čisto mokra, polna šodra in finega peska po policah. Začetek je bil že »fenomenalen« na kar potem še na prvih »štiricah«, ki so kar precej izpostavljene, je bilo potrebno vsak gib narediti počasi in previdno. Pa še orientacija je kar »zanimiva« v tej smeri, še posebej če ne vidiš par metrov nad seboj. Tako nama je prva tretjina smeri pobrala 5 ur. Proti Bavarskemu turencu se je začelo jasnit in plezanje je nekako steklo, toda ure so se že poznale. Ko sva prišla iz smeri in zagleda prehod proti izhodu Zimmer-Jahn čez nemško grapo pod črno steno je bilo že kar precej pozno. Zato sva kar pohitela. Zaradi utrujenosti sva se seveda v grapi navezala. Glih za psiho bi rekli. Se pa je izkazalo zelo pametno, še posebej zaradi odloma skale, ki se mi je vsula izpod nog in se sprožila na Aljo. Malo jo je stušital šoder, večja skala pa oplazla. Ta ista ga. skala je precvikala štrik pa Aljo odbila vznak. Še ostala dva pramena sta jo zadržala na klinu. Tokrat za naju Gora ni hotela. /…/je pa na ta dan imel helikopter kar precej dela v Steni in okolici/…/ Ko se je Sonce že spravljalo spat, sva stala na Slovenskem turencu in se spogledovala, saj sva vedela da naju še čaka dolg sestop. Stena…